Novice

Olimpijski ogenj v Vancouvru je ugasnil, začelo se je odštevanje za Soči

Novice - ponedeljek, 01.03.2010
Avtor: sta

S slovesnim zaključkom so se v Vancouvru končale XXI. zimske olimpijske igre. Nosilec slovenske zastave na prireditvi je bil slalomist Mitja Valenčič, ki je na slalomu, zadnji disciplini alpskega smučanja OI, zasedel šesto mesto. Vancouver je olimpijsko zastavo predal prirediteljem ZOI leta 2014 v ruskem Sočiju.  

Večina članov slovenske delegacije na čelu s Tino Maze in Petro Majdič je že pred tem odpotovalo v domovino in se tako ni pridružilo športnikom, ki so v polni dvorani BC Place pred 60.600 gledalci predstavljali rekordno število nastopajoči v zgodovini ZOI. Za 86 kompletov olimpijskih odličij se je potegovalo 2621 športnikov in športnic iz 82 držav.

John Furlong, predsednik organizacijskega odbora OI v Vancouvru, je izrazil sožalje domačim in Gruziji zaradi smrti sankača Nodarja Kumaritašvilija, ki je na treningu preminil še pred odprtjem iger. "Skupaj smo delili žalost ob tragični izgubi mladega življenja... Skupaj smo se veselili uspehov in imeli solze razočaranj. Navijali smo za športnike, ki se niso želeli predati. Vaša toplina in veselje je pripravilo pravo praznovanje olimpizma. Čez dva tedna pa se vam bodo pridružili športniki na paraolimpijskih igrah. Hvala organizacijskemu komiteju OI, uspelo vam je. To so bile odlične in prijateljske igre," je pred besedami, s katerimi je uradno zaprl igre, dejal predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Jacques Rogge.

Po uvodni pesmi so na oder prišli poglavarji štirih prvotnih indijanskih plemen, za njimi pa predsednik kanadske vlade Stephen Harper, osmi predsednik MOK Rogge in zastavonoše olimpijskih reprezentanc ter športniki, ki so še ostali v Vancouvru. Po tradiciji zadnjega obdobja je sledila podelitev odličij za najdaljšo preizkušnje OI, teku na 50 kilometrov za moške. Na najvišjo stopničko je stopil Norvežan Petter Northug, ki je le za tri desetinke ugnal je premagala Nemca Axla Teichmanna, bron pa je s sekundo zaostanka osvojil Šved Johan Olsson.

Natalija Vodjanova, ena najbolj plačanih manekenk na svetu, je s pravljičnim uvodom s čarovniško paličico začela z osemminutno predstavitvijo Sočija, kjer se bodo zimski olimpijci za odličja merili med 7. in 23. februarjem 2014. Z bolj kislimi obrazi so na predstavitvi sodelovali tudi nekateri ruski hokejski zvezdniki na čelu z Aleksandrom Ovečkinom, ki so na teh OI ostali daleč od boja za odličja. Olimpijsko zastavo je prevzel Anatolij Pahomov, župan Sočija.

Furlong je menil, da je svet v sedemnajstih dnevih tekmovanj v Kanadi videl povezovalno moč športa. "Ker smo imeli šport, smo imeli tudi mir. Mir in prijateljstvo sta vodila te igre, prišel pa je čas slovesa in zahvale... Verjamem, da smo Kanadčani danes močnejši, enotnejši in bolj povezani ter imamo še raje svojo domovino, kot včeraj. OI so nas dvignile in če je bila Kanada pred tem za koga neznanka, sedaj nas poznate," je Furlong v političnem slogu velik del govora posvetil domači javnosti in navdušenje požel ob naštevanju nekaterih športnih uspehov svoje domovine na teh igrah.

Po zaključnem nagovoru Roggeja je sledil zabavno-glasbeni del prireditve, na katerem med drugimi nastopili kanadski zvezdnik Neil Young, med njegovo pesmijo se je ugasnil olimpijski ogenj, in zvezdnika iz Hollywooda William Shatner in Michael J. Fox.

Nasvidenje Vancouver, začelo se je odštevanje za Soči

Olimpijske igre v Vancouvru, Cypress Mountainu in Whistlerju so končane, začelo se je odštevanje do naslednjih v ruskem Sočiju. Kanada bo najbrž še dolgo po njihovem koncu slavila, ne samo zaradi njihovega športnega uspeha, ampak tudi zaradi tega, ker so prepričani, da takih olimpijskih iger še ni bilo in jih tudi ne bo.

Njihova samozavest je res na zelo visoki ravni. Pozabili so na vse finančne vložke, ki so bili ogromni, najbrž bo zaradi njih država še dolgo čutila posledice, čeprav organizatorji računajo, da bo končni izračun vendarle pokazal dobiček. Najbrž dobiček res bo, a tudi na račun visokih cen, s katerimi so presenetili predvsem tiste iz revnejših držav.

Iz stališča nekaterih novinarjev pa igre vsekakor organizacijsko niso bile tako dobre, kot zatrjujejo Kanadčani. Igre, ki se začnejo s smrtjo športnika, odlične ne morejo biti, čeprav je bila večino stvari na visoki ravni. Lov na rekorde je bilo pretiravanje, posebno to velja za ledeno stezo, na kateri se je smrtno ponesrečil Nodar Kumaritašvili. Sankači, tekmovalci v skeletonu in bobu so se na treningih in tekmah prevračali kot za stavo in čudež je, da ni bilo še hujših posledic. Nekaj tekmovalcev se je sicer poškodovalo, tako da se ni moglo boriti za kolajne (posadka boba iz Švice...), toda hujših poškodb vendarle ni bilo več. Izjemno zahtevna ženska smukaška proga je na skokih terjala številne padce...

Marsikdo se sprašuje, kaj je bilo Mednarodnemu olimpijskemu komiteju, da igre dodeli pokrajini, ki ima tako nestabilno vreme, kjer je v enem dnevu možno vse, od sonca, snega, megle in dežja, od tega pa je sonca najmanj, dežja pa največ (posebno na gori Cypress). Kot pravijo tukajšnji prebivalci je bil teden sonca, med katerim so bile igre povsem drugačne, pravi čudež.

Med kritiki v tem pogledu so tudi številni športniki, ki niso imeli drugega razloga, kot da krivdo za slabše rezultate pripišejo razmeram. Upravičeno ali ne, o tem naj presodi vsak sam, toda dejstvo je, da nekatere tekme niso bile najbolj regularne. Začelo se je pri smukih, pred katerima so se nizale odpovedi treningov, pozneje pa tudi tekem, povzročili psihično napetost, ki je nekateri niso znali premagati. Podobno je bilo tudi pri ženskem veleslalomu, ki so ga speljali v dveh dneh.

Čeprav so se organizatorji trudili in so glede na vremenske razmere proge za silo pripravili, pa je bilo največ pripomb na tekmovanja na "Cipresni gori". V okolju, kjer je zasnežena le proga, so bile temperature visoke, snega malo, še ta pa je bil južen. Treningi niso bili mogoči, tekmovalci so se morali voziti na vadbo v Whistler in okolico, kjer pa je bil sneg drugačen. Spraševali so se, zakaj tekem ni na teh enkratnih smučiščih, kjer so bile razmere boljše. A nekaj, kar diši po snegu, je morala dobiti tudi okolica Vancouvra.

Prav oddaljenost med Vancouvrom in Whistlerjem je marsikaterega novinarja ali fotografa, ki je moral pokriti dogajanje v drugem kraju od njegove nastanitve, stala živcev. Tudi zaradi slabih prevoznih povezav (avtobusi so bili redki in so zamujali, s stališča urejenosti prevozov se igre ne morejo primerjati s prejšnjimi v Torinu), so zamujali na tekme ali jih celo v celoti zamudili. Moteča so bila tudi številna presedanja iz enega na drugi avtobus ali kombi. Vse to velja tudi za slovenske poročevalce - večina jih je bila nastanjena v Vancouvru, ki so bili med igrami praktično odrezani od športnikov, ki so bivali v prestolnici pokrajine.

Pretirane skrbi za varnost vsaj za oko novinarja ni bilo opaziti, verjeti pa je, da tega vidika niso pozabili. Incidentov praktično ni bilo, ni pa bilo pretiranih preverjanj ljudi, kar se je dogajalo na prejšnjih dveh zimskih igrah v Salt Lake Cityju in Torinu. Na vhodu tekmovališč so sicer preverjali gledalce, kar pa ni veljalo za novinarje. Na rentgenski pregled je odšel le tisti, ki ga je izbral računalnik, tako da se pred vhodi ni ustvarjala gneča.

Prav tako novinarji ne morejo biti ravno zadovoljni s pogoji dela, posebno ne tisti v Whistlerju (v Vancouvru je bila boljše, kar je glede na število tekmovanj čudno). Novinarska središča, večinoma šotori, so bila dovolj velika in primerno opremljena, toda v njih je zaradi klimatskih naprav tako pihalo, da je marsikdo igre preživel s prehladom ali celo težjo boleznijo. Šotori so ob dežju in snegu tudi puščali in ni si težko predstavljati, kako se je v njih počutil nekdo, ki je že tako ali tako tekmo spremljal na dežju in ne ravno prijetni temperaturi.

Prijaznost prostovoljcev, ki jih je mrgolelo na vsakem koraku, je bila v takih trenutkih zelo dobrodošla, ne pa vedno. Kanadčani so izredno prijazen in odprt narod, na kar pa nekateri Slovenci niso navajeni. Tako so osebe, ki so se hotele pogovarjati praktično povsod, neredko izpadle nadležne, saj po napornem dnevu predstavnikom medijev ni bilo vedno do pogovora. So pa Kanadčani mnogo bolj razgledani od Američanov, saj večinoma niso spraševali, kje je Slovenija. Bolj jih je zanimalo, koliko kolajn ima.

Na olimpijskih prizoriščih je bilo mnogo opazovalcev iz Sočija. Bili so razpoznavni po opremi, veliko pa so tudi spraševali o mnenjih. Imeli so se kaj naučiti, res pa je, da bo dobrodošlo, če bodo kaj tudi popravili. Ali bodo držali obljube, se bodo številni obiskovalci lahko prepričali čez štiri leta.

Fotografije z zaključne prireditve si lahko ogledate v naši fotogaleriji.

Komentarji
  1. Dodaj komentar