Zanimivosti

Uroš Šemrov in Jože Okorn posebna poročevalca Dnevnika na OI

Zanimivosti - ponedeljek, 01.03.2010
Avtor: Uroš Šemrov, Jože Okorn

Škoda, da je 21. zimskih olimpijskih iger konec. Medtem ko sva pred štirimi leti v hribih nad Torinom tako trpela, da sva kot v vojski odštevala dneve do  čimprejšnjega zaključka, sva tukaj neizmerno uživala. Po najpomembnejšem zimskem športnem dogodku na svetu se nama bo še dolgo kolcalo.

Ob prihodu v Britansko Kolumbijo sva potrebovala pet dni, da sva ujela ritem življenja v krajih, ki jih od Slovenije loči deveturna ča ovna razlika. Prvi dnevi so bili naporni, ko sva sredi kanadske noči buljila v strop, medtem ko je ura doma v zvoniku že odbila poldne. A tudi strese zaradi časovne razlike sva lažje prenašala, ker  so bili Kanadčani sila gostoljubni gostitelji, ki so na vsakem koraku skrbeli, da smo se počutili kot doma ali celo bolje. Njihovo dojemanje življenja, kjer ni nobene naglice in nervoze, je vsem udeležencem hitro zlezlo pod kožo, pa tudi na stroga pravila smo se navadili kar mimogrede.

Zaradi časovne razlike sva imela na roki vselej po dve uri, ena je kazala čas doma, druga v Kanadi,   največja mora pa so bili roki za dokončanje tekstov, ki so jih postavljali iz Ljubljane. Ko so v Sloveniji odhajali iz službe domov, se je v Vancouvru in okolici šele svitalo in če je bilo le možno, je polovica Dnevnikove ekipe jutro začela s polurnim tekom po ulicah mondenega Whistlerja, po katerih je slovenski tekač v trenirki in anoraku deloval kot »marsovec«, saj so Kanadčani  v polmraku tekali naokrog v snegu, dežju ali mrazu v kratkih hlačah.  Jutranji zajtrk je bil plod iznajdljivosti, ker kanadska prebivališča te usluge ne nudijo v ceni prenočišča.

Pot do tekmovališč v alpskem smučanju je trajala pol ure. Potekala je v dveh delih. Najprej z razmajanimi in zanemarjenimi avtobusi iz Kalifornije, ki so bolj spominjali na   tistega iz filma »Kdo neki tam poje«, kasneje s sedežnico do tekmovališča, medtem ko so nekajkrat nad našimi glavami krožili krasni beloglavi orli, ki se tu od novembra do februarja zbirajo iz vse severne Amerike. Tekmovališča v skokih, tekih, biatlonu v olimpijskem parku, ki je zelo spominjal na Pokljuko, so bila oddaljena uro vožnje v precej udobnejših avtobusih.

Tiskovna središča na prizoriščih so bila kar v velikih šotorih, v katerih pa je iz cevi pihal tako mrzel zrak, da je bila najboljša zaščita pred prehladom kapa na glavi. Po vsakem tekmovanju sva lovila roke za oddajo tekstov, delo je bilo dodatno oteženo, ker tiskovni predstavnik OKS Brane Dmitrovič ni vložil dovolj energije ali ga sploh ni bilo na prizoriščih, da bi slovenski športniki, med katerimi nima prave avtoritete, prišli čim hitreje do poročevalcev tiskanih medijev v mešani coni. Ob kolajni Petre Majdič nas je zavajal, da ne bo prišla na uradno tiskovno konferenco, in ko smo se bali, da naslednji dan ne bomo objavili niti enega stavka slovenske športe herojke, je sedela za mizo v šotoru za tiskovke.  V nekaj minutah napisati zgodbe ob kolajnah Majdičeve in Mazejeve je bilo eno najlažjih opravil, saj je bil adrenalin tako močan, da so misli skozi tipkovnico kar letele v računalnik.

Ko sva najprej ob 15. uri po kanadskem času, opolnoči po slovenskem, končala delo za novo številko Dnevnika, se delovni dan še zdaleč ni končal. Kosilo je praviloma doma pripravljal »kuhar Buco« (pravi mojster za pripravo steakov), takoj po njem pa sva že prižgala računalnika, ker je bilo treba precej člankov pripraviti že za naslednji dan. Večkrat sva vmes skočila še na podelitev kolajn na trg v središču Whistlerja in se udeležila proslave kolajn v slovenski hiši, ki je bila tokrat na odlični lokaciji v hotelu Westin. Posebno doživetje pa so bila popoldanska druženja z Andreo Massijem in Tino Maze, slovenskim serviserjem na delu v ZDA Alešem Sopotnikom, alpskim smučarskim trenerjem Vladom Makucem, ki trenutno dela v Kanadi... Zelo redko pa se je našel čas za izjemni in nepozabni »pale ale«.
 

Komentarji
  1. Dodaj komentar